Gozd

 Gozd

Gozd je izjemen in zapleten življenjski prostor. Je življenjska skupnost dreves, grmovnic, zelišč, mahov in gliv, kjer živijo določene vrste divjih živali.

Bukov gozd

Jurčki

 

Jelen

Javor

 

 

Razvoj gozda prične že pri njegovi zasnovi, traja skozi vsa mladostna obdobja in se zaključi pri končni sečnji.

S kratko definicijo lahko rečemo, da je najvišja razvojna oblika sožitja živih organizmov.

To niso le hlodi in les za kurjavo, pač pa so v njem tudi drobne prekrasne cvetlice, pa čudovite gobe, drobne in velike živali, tudi vsa zemljišča v zaraščanju ter še mnogo drugih zanimivosti. Je največja živa učilnica, v njem je neizmerna sila življenja, ki jo lahko občudujemo tudi na najekstremnejših rastiščih.

Kako pomemben je za ohranjanje pitne vode, vedo le tisti, ki je nimajo v izobilju, in kakšen je njegov pomen na klimo, nam prihaja v zavest šele ob hudih vremenskih katastrofah.

Gozd je za človeka in človeško družbo izjemno pomemben, saj je ohranjevalec in vir naravnih dobrin, je tudi obnovljiv naravni vir energije (omogoča lesno proizvodnjo), pomemben je za ohranjanje čiste pitne vode in čistega ozračja, varuje tla pred erozijo, prav tako varuje živalstvo in rastlinstvo ter nudi in omogoča pridobivanje različnih, za človeka pomembnih dobrin.

Za gozd je najpomembnejši vir energije Sonce, ki poganja naravne procese. Aktivno delovanje sončne energije se za gozd odraža v številnih življenjskih procesih: rasti in priraščanju, cvetenju, zorenju. Tudi odmrla organska snov ima nakopičeno energijo od Sonca. V procesu razgradnje se sprošča in talni organizmi jo potrebujejo za svojo aktivnost. Z gojitvenimi ukrepi na te procese lahko bistveno vplivamo.

Klima vpliva na nastanek gozda in na njegovo življenje. Klima je pogosto glavni dejavnik, ki določa kakovost lesa. Vendar pa tudi gozd s svojim razvojem klimo povratno spreminja. Gozd ima klimo atlantificirano, s čimer so ublaženi klimatski ekstremi.

Za gozdni sestoj je izjemnega pomena mikroklima. Nanjo vplivajo lega zemljišča, nagnjenost in oblika reliefa, vrsta kamninske podlage, poraslost z rastjem, bližina večjih predmetov, stran neba ipd. V gozdu na majhnih razdaljah najdemo različne toplotne, svetlobne in vlažnostne razmere. Za gozdno drevje je mikroklima pomembna zlasti v obdobju, ko se pričenja razvoj novega drevesa, to je v času klitja oz. vznika in rasti v prvih letih življenja.

Toplota je oblika kinetične energije, ki se lahko spreminja v ostale oblike energije. Določa rastno dobo rastlin, s svojimi učinki pa vpliva na fizikalne in kemične procese v rastlinah (črpanje vode iz tal, fotosintezo, transport hranil in asimilatov ...).

Da drevo spomladi prične rasti, mora biti povprečna temperatura zraka 10 °C in temperatura tal 5 °C. Visoka zračna temperatura pri konstantni talni temperaturi (8 do 29°C) stimulira rast drevesa v  višino, nizka zračna temperatura pri visoki talni temperaturi pa stimulira rast korenin. Prevelika toplota lahko uniči rastlinske klice in povzroči ožig debel.

Gozd ima opazno škodo zaradi temperaturnih razlik, ki nastanejo v pozni zimi ali zgodnji pomladi v humusno bogatih tleh, če niso zaščitena s snežno odejo.

Pionirske vrste so zelo odporne na temperaturne ekstreme in naglo zavzemajo prazen prostor.

Rastline so se na toplotne razmere prilagodile različno:

  • so vedno zelene (mediteransko območje),
  • imajo trne (stepsko in puščavsko okolje),
  • ustvarjajo sladkor (hladnejša območja) ipd.

Na toplotne razmere v sestoju lahko vplivamo z izbiro drevesnih vrst, predkulturami in negovalnimi ukrepi.

Z izrazom predkulture so v gozdarstvu mišljeni naravno usmerjani ali umetno ustvarjeni gozdni sestoji z drevjem, ki ima pionirske značilnosti in bo v času svojega razvoja bistveno izboljšalo mikrorastiščne razmere za poznejšo uspešno rast gospodarsko pomembnejših vrst.

Svetloba je pomemben vir energije za asimilacijo oz. fotosintezo in produkcijo v rastlinah. Pomembna je tudi pri fotomorfogenezi (pri razvoju in diferenciaciji rastlinskih tkiv).

Gojitveni vpliv svetlobe se odraža na zgradbi listov, popkov, semenitvi, razvoju pomladka, prirastku, razvoju krošenj, debla, korenin itd. Na bogatih tleh drevesne vrste lahko prenašajo več sence, na revnih tleh pa imajo večje zahteve po svetlobi.

Manjša svetlobna intenzivnost ima za posledico zmanjšano organsko proizvodnjo in manjšo konkurenčno sposobnost drevesnih osebkov, saj zaradi manjše rasti korenin drevo težje sprejema vodo in hranila. Senčne drevesne vrste pa so občutljive na prevelik dotok svetlobe.

Osvetljeno deblo proizvaja več lesa. Negativni vplivi preobilne svetlobe pa so razraščanje talne vegetacije, s čimer je zavrto pomlajevanje, in poganjanje vodenih poganjkov, ki zmanjšujejo kakovost lesa.

Zaradi enostranske osvetlitve debla se pojavi ekscentričnost srca in s tem kolesivost lesa. Na optimalnih rastiščih lahko svetloljubne vrste preidejo v sencozdržne vrste.

Z usmerjanjem svetlobnega režima oblikujemo krošnje in s tem posredno tudi debla dreves, usmerjamo pa tudi obnovo gozda. 

Heliofilne (svetloljubne) vrste

Za uspešno rast potrebujejo popolno osvetlitev krošnje.

Imajo redke krošnje in zato do tal prepuščajo več svetlobe.

Sestoji so redki. Pomladek in manjši osebki v senci kmalu propadejo. Drevo v mladosti hitro raste in se tudi hitro čisti spodnjih vej.

Med te vrste sodijo: macesen, rdeči bor, breza, trepetlika, topoli, vrbe, hrast dob ...

Hemiskiofilne (polsencozdržne) vrste

Dobro prenašajo neposredno osvetlitev in z rastjo dalj časa vzdržijo tudi v senci.

Mednje uvrščamo: smreko, navadni  oreh, veliki jesen, črni bor, duglazijo, lipo, goli brest, beli  gaber, navadni kostanj, gorski javor, navadno češnjo, hrast graden ...

Skiofilne (sencozdržne) vrste

Vrste pogosto ne vzdržijo neposredne sončne svetlobe in večinoma uspevajo v senci.

Imajo goste krošnje, ki do tal prepuščajo le malo svetlobe. Spodnje veje so dolgo časa zelene. Njihov pomladek lahko zelo dolgo čaka v senci. Drevesa v mladosti rastejo počasi.

Pomembnejše drevesne vrste s to značilnostjo so: jelka, tisa, duglazija in bukev.

   

 

Macesnove iglice po dežju

Gozd nujno rabi za rast in razvoj rastlin vodo. Z vodo se prenašajo hranilne snovi in asimilati, v celičnih stenah pa voda vzdržuje napetost celične mrenice.

Rastline vodo sprejemajo z osmozo. Vodni režim je odvisen od zgradbe gozda, drevesnih vrst, talne podlage, klimatskih razmer ipd.

Za gozd so glavni vir vode padavine.

 

Del vode pa »ujamejo« tudi krošnje v megli in nizkih oblakih. Precejšen del padavin, ki prispe do tal, se v gozdnih tleh akumulira, manjši del pa odteče v podtalnico in od tam naprej v vodotoke.

Gozd nujno rabi za rast in razvoj rastlin vodo. Z vodo se prenašajo hranilne snovi in asimilati, v celičnih stenah pa voda vzdržuje napetost celične mrenice.

Rastline vodo sprejemajo z osmozo. Vodni režim je odvisen od zgradbe gozda, drevesnih vrst, talne podlage, klimatskih razmer ipd.

Za gozd so glavni vir vode padavine. Del vode pa »ujamejo« tudi krošnje v megli in nizkih oblakih. Precejšen del padavin, ki prispe do tal, se v gozdnih tleh akumulira, manjši del pa odteče v podtalnico in od tam naprej v vodotoke.

Voda je lahko v plinastem stanju, kot so vodni hlapi, tekočem stanju (podtalnica, vodotoki, dež) ali pa so njene molekule kristalizirane (led, sneg, srež, žled, toča). Lahko je higroskopska, kapilarna ali gravitacijska (megla, dež, rosa). Zelo pomembna je razporeditev količine vode v vegetacijski dobi.

Pomanjkanje vode najprej vpliva na drevje, ki raste na plitkih tleh (rendzinah), grebenih ali prisojnih legah. Močne suše posledično vplivajo na zmanjšanje prirastka, hkrati pa se poveča nevarnost razvoja bolezni in napada škodljivcev.

Pri veliki količini vlage rastline dobro uspevajo, vendar pa je njihova rodnost in dozorelost lesa slabša, preveč vlage pa vpliva tudi na gnitje korenin.

Potrebna količina vode je odvisna od vrste dreves in njihove starosti. Za gozd lahko z gozdnogojitvenimi ukrepi, uravnavamo dotok in odtok vode v gozdnih ekosistemih.

V procesu naravnega kroženja voda prehaja skozi različne vegetacijske in zemeljske plasti in se pri tem čisti, hkrati pa rastline in gozdna tla akumulirajo ogromne količine vode, ki bi sicer prosto odtekala po površju in imela razdiralne učinke večjih razsežnosti, kot jih ima zdaj (poplave, usadi).

Gozd je hkrati tudi naravni filter in rezervoar vode in ne nazadnje dejavnik, ki v veliki meri vpliva na gibanje vodnega odtoka. Drevnina je na vlažnostne razmere prilagojena z načinom svojega življenja v legah.

 

Higrofiti - vrste vlažnih tal

Potrebujejo obilo talne in zračne vlage. Značilni predstavniki so: črna jelša, vrbe, topoli in hrast dob.

Mezofiti - vrste svežih tal

Uspevajo ob obilici vode in prenašajo tudi obdobja vodnega pomanjkanja. V to skupino sodijo: lipa, smreka, bukev, jelka ...

Kserofiti - vrste suhih tal

Uspevajo na območju suhega zraka in suhih tal. Predstavniki so: mali jesen, črni gaber, črni bor ...

Tropofiti so vmesna stopnja med mezofiti in kserofiti.

Močnejša sečnja dviguje nivo podtalnice, goloseki pa tudi poslabšajo kakovost vode. Poruši se grudičasta struktura tal in poveča talna erozija. Paziti moramo zlasti na to, da ne bi povzročili onesnaženja vodotokov ali jih zajezili. Sneg najbolj obremenjuje mlad gozd, žled najbolj prizadene enodobne gozdove.

 

Gozd s svojim delovanjem v gozdno drevje sprejema in v svoja tkiva vgrajuje številne zračne substance: O2(kisik), N(dušik), CO2(ogljikov dioksid) pa tudi industrijsko nesnago.

Za gozd je fotosinteza je zelo pomembna. Količina CO2, ki se spreminja s toploto in svetlobo. Odvisna je od rastiščnih združb, mikrobiološke aktivnosti tal in rasti koreninskih laskov.

  • Z onesnaževanjem se v tleh sproščajo velike količine vezanega dušika, zaradi česar trpi gozdno drevje, še najbolj pa drevje, ki asimilacijskega aparata več let ne odvrže (iglavci).
  • Najbolj občutljivi vrsti sta jelka in smreka, srednje občutljivi so rdeči bor, bukev in macesen, manj občutljivi so črni bor, plemeniti listavci in hrasti, najmanj občutljivi pa so mehki listavci.

V gozd škodljive snovi prehajajo skozi ozračje, pretežno pri izgorevanju trdih in tekočih fosilnih goriv v termoelektrarnah, toplarnah, plavžih, industrijskih in zasebnih kuriščih ter bencinskih in dizelskih motorjih.

Naslednja izjemno pomembna lastnost zraka v gozdnih sestojih sta talna in sestojna zračnost. Ob majhni zračnosti tal (zaradi zbitosti talnih delcev) drevje raste počasneje in je občutljivejše za bolezni in škodljivce.

Podobno velja za primerno sestojno zračnost; če je ta majhna, drevje raste utesnjeno brez prave krošnje, kar ima za posledico nekakovosten razvoj gozdnega sestoja.

Podoben učinek je tudi ob preveliki sestojni zračnosti, ko po drevju izraščajo vodeni poganjki in je povečana nevarnost katastrof zaradi vetra, snega, žleda ipd.

 

Ali veste, da gozdno drevje v zrak izloča eterična olja, ki ugodno delujejo na človeška dihala, in različne baktericidne snovi, ki zmanjšujejo število bakterij v zraku?

Močnejša sečnja dviguje nivo podtalnice, goloseki pa tudi poslabšajo kakovost vode. Poruši se grudičasta struktura tal in poveča talna erozija. Paziti moramo zlasti na to, da ne bi povzročili onesnaženja vodotokov ali jih zajezili. Sneg najbolj obremenjuje mlad gozd, žled najbolj prizadene enodobne gozdove.

Najnevarnejše strupene snovi so SO2(žveplov dioksid), SO(žveplov oksid) in CO(ogljikov monoksid), ki reagirajo z vodo in prehajajo v različne razjedajoče in zastrupljajoče kisline. Posledice škodljivega delovanja se vidijo v osutih, porumenelih ali ožganih krošnjah in končno v odmiranju dreves in celih sestojev.

V zdravih gozdovih, kjer je zrak čist, so po deblih močno razraščeni listasti in grmasti lišaji.

Pomemben pojav v gozdu je gibanje zraka - veter, ki ima mehanske in fiziološke učinke na gozdno drevje. Močan veter slabi kakovost drevja (povzroča zavitost, krivost, enosmerno priraščanje, lome ipd.). Zmeren veter pa sestoje prezračuje, s čimer izboljšuje fotosintezo. Je tudi transportno sredstvo za cvetni prah in seme.

Z gojitvenimi ukrepi moramo zato primerno oblikovati in vzdrževati gozdni rob in normalne sestojne razmere, v katerih bo zračnost sestojev le še pospeševala proizvodno sposobnost gozdnih sestojev.

 

E-Novice
Aktualno

Stik
an image
Medpodjetniški Izobraževalni Center
Sevno 13
 
8000
Novo mesto

Email: centerizobrazbe@gmail.com

031/860 557, 07/393 47 31, 07/393 47 21
031-860-557